ZLOM KOLČNEGA VSADKA – NAPAKA MEDICINSKEGA PRIPOMOČKA- NAPAKA IZDELKA – ODGOVORNOST UVOZNIKA - sodba Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 26/2017 z dne 23.05.2022
Okrožno sodišče v Celju je po tožbi tožnika M.K., kateremu se je po štirih letih od vgraditve izmenljive kolčne endoproteze, le-ta brez njegove krivde zlomila med običajno hojo odločilo, da je za napako medicinskega pripomočka, na podlagi določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), upoštevaje določbo 3. člena Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25.07.1985 s spremembo 1999/34/ES z dne 10.05.1999, v svojstvu proizvajalca odgovoren uvoznik izdelka, ob upoštevanju določbe čl. 4/1 in 1/11 ZVPot je uvoznik odgovoren za škodo, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja ter s sodbo opr.. št. P 26/2017 z dne 23.05.2022 tožniku prisodilo odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
Tožniku je bila vgrajena kolčna proteza z izmenljivim vratom ProfemurZ varus dolgi 8° s kodo PHAC1254 iz kobalt kroma (CoCr), proizvajalca Wright Medical Tehnology Inc.. Do porušitve kolčne proteze je prišlo na stiku debla z mobilnim vratom, razpoka, ki se je inicirala je napredovala, njeno napredovanje pa so spremljali korozijski procesi. Telesne tekočine, ki so prodirale v razpoko so se rezultirale v elektrokemičnem procesu korozije, ki je nastopila med bolj elektronegativnim deblom in mobilnim vratom v kombinaciji s procesi špranjske in napetostne korozije. Zaradi dinamičnih obremenitev je prišlo tudi do tribološke korozije (odnašanje stabilnih korozijskih produktov), ko se med trajnim in dinamičnim obremenjevanjem površin razpoke dotikata in premikata, zaradi česar se je korozijska plast vedno znova rušila in površina ponovno korodirala. Razpoka je v nadaljevanju napredovala po mehanizmu utrujanja do te mere, da je obremenitev presegla celokupno trdnost je prišlo do zloma kolčne endoproteze. Čeprav sta bila dela kolčne endoproteze izdelana iz zlitin, ki so same po sebi primerne je prav kombinacija različnih uporabljenih materialov titanove zlitine in kobalt krom molibdenove zlitine, ob upoštevanju slabše biokompatibilnosti zadnje, negativno vplivala na korozijsko obstojnost modularne proteze zaradi nevarnosti galvanske korozije, ki je nastopila zaradi uporabe različnih kovin in prisotnosti elektrolita – telesne tekočine. Kolčna proteza je aktivni medicinski pripomoček, namenjen temu, da se v celoti ali delno vgradi v človeško telo. Zaradi neustreznega materiala in konstrukcije vgrajena kolčna proteza ProfemurZ ni imela lastnosti, potrebnih za njeno normalno rabo, kot medicinski pripomoček tudi ni ustrezala pojmu varnega izdelka, saj njena varnost ni bila takšna, ko jo je tožnik in tudi splošna, širša populacija, vključno z medicinsko stroko, lahko upravičeno pričakovala. Zakon o medicinskih pripomočkih (ZmedPri) ureja bistvene zahteve za medicinske pripomočke, med splošne zahteve sodi tudi zahteva, da so ti načrtovani in izdelani tako, da pri uporabi pod pogoji in za namen, za katerega so izdelani, ne ogrožajo kliničnega stanja ali varnosti bolnikov. Za vgrajeni medicinski pripomoček veljajo višji standardi od tistih, namenjeni običajnejši uporabi.
Sodba Okrožnega sodišče v Celju, opr. št. P 26/2017 z dne 23.05.2022 potrjuje novo sodno prakso, vzpostavljeno z odločitvijo Okrožnega sodišča v Celju s sodbo, opr. št. P 578/2016 z dne 03.03.2020, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 270/2020 z dne 15.10.2020.
Odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi cepljenja proti COVID-19 ali uporabe zdravila za zdravljenje COVID-19
Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 206/2021 z dne 29.12.2021, ZDUPŠOP) je prinesel odškodninsko odgovornost za primer zapletov pri cepljenju proti covidu-19.
Do denarne odškodnine je upravičena oseba, ki je bila v Republiki Sloveniji cepljena proti covidu-19 ali zdravljena z zdravilom za zdravljenje covida-19 in ji je nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, v primeru smrti osebe, ki je bila v Sloveniji cepljena proti covidu-19 ali zdravljena z zdravilom za zdravljenje covida-19, njen zakonec oziroma partner, s katerim je ta oseba živela v zunajzakonski skupnosti in starši pod pogojem, da je bila umrla oseba otrok do 18. leta starosti ali otrok nad 18. letom starosti, če so ga bili starši dolžni preživljati ali je z njimi živel v trajnejši življenjski skupnosti, v primeru smrti osebe, ki je bila v Sloveniji cepljena proti covidu-19 ali zdravljena z zdravilom za zdravljenje covida-19, njeni otroci do 18. leta starosti ali otroci nad 18. letom starosti, ki jih je bila ta oseba dolžna preživljati ali so z njo živeli v trajnejši življenjski skupnosti.
Pogoj za uveljavitev odškodnine po 70. členu ZDUPŠOP je, da je šlo za cepivo proti covidu-19, ali zdravilo za zdravljenje proti covidu-19, ki ima v Republiki Sloveniji začasno dovoljenje za promet. Zaenkrat imaja taka dovoljenje cepiva Comirnaty (BioNtech/Pfeizer), (Jansen) Johnson&Johnson, Spikevax (Moderna), Vaxzevria (AstraZeneca).
Do povrnitve škode so tako upravičene le tiste osebe, ki izpolnjujejo pogoj po 53.a členu Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB, ki jim je zaradi cepljenja s cepivi proti covidu-19 ali zdravljenja z zdravili proti covidu-19, nastala škoda, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij. Gre za omejen obseg škode, za katerega brez krivde odgovarja država, oziroma zanjo Ministrstvo za zdravje RS.
Doslej je bilo ugotovljeno, da gre za gotovo posledico cepljenja pri dveh primerih smrti zaradi tromboze s trombocitopenijo (Janssen); enem primeru tromboze s trombocitopenijo, po kateri je pacient okreval (Janssen); enem primeru možganske kapi, ki je bila posledica strdka v povezavi s trombocitopenijo (AstraZeneca) ter enem primeru miokarditisa (Pfizer).
Višina odškodnine za posledice cepljenja proti covidu-19 je enaka kot pri obveznih cepljenjih in jo določa ZNB. Maksimalna višina odškodnine znaša 60.000 evrov, če gre za resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij, enako ali višje od 30%. Oseba, pri kateri so življenjske funkcije zmanjšane za od 30% do 80%, ima pravico le do sorazmernega deleža odškodnine, pri 30% zmanjšani življenjski funkciji pa se osebi odmeri odškodnina v višini 18.000 EUR. V primeru smrti so do 10.000 EUR odškodnine upravičeni zakonec, partner ali starši preminulega, do 20.000 EUR pa otroci preminulega.
V kolikor pa je do nastanka škode prišlo zaradi a) strokovne nepravilnosti pri opravljanju cepljenja ali zdravljenja COVID-19 ali b) neustreznosti cepiva ali zdravila za zdravljenje COVID-19, v primeru a) za celotno nastalo škodo odgovarja izvajalec storitve, v primeru b) pa za škodo odgovarja proizvajalec cepiva oziroma zdravila. Določbe zakona ne posegajo v pravico do povračila škode po splošnih predpisih.
https://www.uradni-list.si/_pdf/2021/Ur/u2021206.pdf
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO433
Nezakonita izdaja karantenskih odločb
Upravno sodišče je v upravnem sporu odločilo, da je bila karantenska odločba, izdana na podlagi 9. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja bolezni COVID-19 na mejnih prehodih (UR. list RS št. 112/2020 z dne 20.08.2020) nezakonita (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1314/2020-16 z dne 12.01.2021). Odločitev upravnega sodišča se nanaša na upravni spor zaradi ukrepa odrejene karantene, ki jo je tožnici izdalo Ministrstvo RS za zdravje. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo razveljavilo.
Na podlagi Ustave RS ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Pri tem se sme ta pravica omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. A mora biti takšen poseg ustrezno obrazložen, in sicer tako, da je razloge, ki so organ vodili pri odločanju, mogoče preveriti in tudi preizkusiti. V konkretni zadevi je sicer sodišče ugotovilo, da ne iz izreka in ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, iz katere države je v Slovenijo vstopila tožnica in iz katerih razlogov ji je bila odrejena karantena. Odločba ne vsebuje obrazložitve glede konkretnega posameznika in je brez zakonskih določil, ki bi stranki omogočile pravico do obrambe, so še ugotovili na upravnem sodišču.
Sodišče tudi ugotavlja, da je z odločbo, Ministrstvo RS za zdravje nezakonito poseglo v tožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena in pravico do svobode gibanja iz 32 člena Ustave RS.
Povezava:
NAPAKA MEDICINSKEGA PRIPOMOČKA – ZLOM KOLČNE ENDOPROTEZE – NAPAKA IZDELKA – PRODUKTNA ODGOVORNOST PROIZVAJALCA/UVOZNIKA
Sodba Okrožnega sodišča v Celju P 578/2016 z dne 03.02.2020 in Višjega sodišča v Celju Cp 270/2020 z dne 15.10.2020 - odgovornost zaradi napake na izdelku - medicinskem pripomočku, ki je namenjen popolni vsaditvi v telo
Leta 2014 je bila tožniku vsajena multimodularna endoproteza ProfemurZ, ki jo je izdelala družba Wright Medical Tehnology Inc., ZDA, uvozila pa jo je tožena stranka. Ugotovljeno je bilo, da se je tožniku del endoproteze – mobilni vrat, zlomil brez njegove krivde ali sokrivde med običajno hojo. Tožena stranka je kot uvoznik medicinskega pripomočka tekom postopka podala ugovor pasivne legitimacije.
Pravno podlago za odločanje predstavljajo določila Zakona o varstvu potrošnikov (Ur.L.RS, št. 20/98 s kasnejšimi spremembami, ZVPot), v povezavi z Direktivo Sveta (85/374/ EGS z dne 25.07.1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta 1999/34/ES z dne 10.05.1999 (Direktiva). Ker 1. tč. 1.a člena ZVPot določa, da je ZVPot v pravni red prenesel Direktivo, je treba zakonodajo v RS, ki ureja področje odgovornosti zaradi napak na izdelku razlagati usklajeno z Direktivo, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage (tako tudi VSL I Cp 1397/2016).
ZVPot v 11. odstavku 1. člena določa, da je proizvajalec po tem zakonu podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo , blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Direktiva v 3. členu določa, da se brez poseganja v odgovornost proizvajalca za proizvajalca v smislu Direktive šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru njene poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršnokoli obliko distribucije. Tožena stranka kot uvoznik medicinskih pripomočkov, tako tudi endoproteze, ki je bila vgrajena tožniku glede na Direktivo in ZVPot spada v krog odgovornih oseb, ki odgovarjajo za proizvod z napako.
Prvi člen Direktive oziroma 4. člen ZVPot določata, da je proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, 4. člen Direktive oziroma 7. člen ZVPot pa, da mora oškodovanec dokazati škodo, napako ter vzorčno zvezo med napako in škodo. Za škodo odgovarja proizvajalec stvari z napako, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja (prvi odstavek 4. člena ZVPot, enako prvi odstavek 9. člena Direktive št. 85/374/EGS). Odgovarja le, če je poškodovana stvar namenjena za osebno uporabo in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za osebno uporabo.
Proizvod ima napako kadar varnost proizvoda ni takšna, kakor jo lahko oseba ob upoštevanju vseh okoliščin upravičeno pričakuje, vključno s predstavitvijo proizvoda glede na namembnost, predvidljivo uporabo proizvoda na razumen način, časom, ko je bil proizvod dan v promet (6. člen ZVPot in Direktive). Pri oceni je potrebno upoštevati zlasti predstavitev izdelka glede na njeno namembnost, predvidljivo uporabo izdelka na razumen način ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.
V zadevi angažirani izvedenci so na predmetni endoprotezi ugotovili vidne spremembe nastale zaradi korozije, ki je povečala možnost zloma, ob tem pa so se kot dodatno zaskrbljujoča izpostavila opažanja strokovnjakov o izločanju Co (kobaltovih) in Cr (kromovih) kovinskih ionov v eritrocite, serum in urin bolnikov, ki povzročajo psevdotumorje, kot tudi izločanje kovinskih nanodelcev zaradi obrabe v obkolčno tkivo.
Sodišče je v zadevi zaključilo, da je tožniku uspelo izkazati, da je izdelek – vgrajena kolčna proteza Profemur-Z imela napako in je do zloma prišlo zaradi neustreznega materiala. Kolčna proteza, ki je bila vgrajena tožniku, ni ustrezala varnemu izdelku, saj njegova varnost ni bila takšna, kot jo je tožnik upravičeno pričakoval. Gre namreč za medicinski pripomoček, ki se vgrajuje v telo pacienta, zaradi česar glede pričakovane varnosti, zagotovo veljajo višji standardi kot sicer. Kolčna proteza je namreč pripomoček za vsaditev, ki je po 5. odstavku 2. člena Uredbe (EU) 2017/745 z dne 05.04.2017 o medicinskih pripomočkih, namenjen popolni vstavitvi v človeško telo, s kliničnim posegom, pri čemer po posegu ostane v telesu. Po 59. odstavku istega člena pa pomanjkljivost pripomočka pomeni vsako neustreznost glede istovetnosti, kakovosti, trajnosti, zanesljivosti, varnosti ali učinkovitosti pripomočkom vključno z okvarami, napakami pri uporabi ali neustreznimi informacijami proizvajalca. Konkretna kolčna proteza pa ni bila izdelana tako, da bi ob običajni uporabi ustrezala svojemu predvidenemu namenu, saj pri normalni uporabi endoproteza do zloma ne bi smelo priti v tako kratkem času, v primeru tožnika (dve leti), povprečna življenjska doba endoproteze naj bi znašala od 15 do 20 let.
Odločitev Okrožnega sodišča v Celju P 578/2016 z dne 03.03.2020 je dne 15.10.2020 potrdilo Višje sodišče v Celju s sodbo Cp 270/2020. Sodba predstavlja novost v tovrstno redki sodni praksi.
Več o tem na spodnji povezavi:
Povezava do sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 270/2020:
https://www.sodnapraksa.si/q=Cp%20270/2020&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&database[SEU]=SEU&database[NEGM]=NEGM&database[SOSC]=SOSC&database[SOPM]=SOPM&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111446251
Amortizacija kot škoda v primeru nezmožnosti uporabe premoženja
Tožnik je zaradi vdora vode v gorivo, uveljavljal odškodnino zaradi napake izdelka in v posledici tega, poleg premoženjske škode-okvare mororjev, zahteval tudi povrnitev škode iz naslova nemožnosti uporabe plovila.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II Cp 761/2019, zavzelo stališče, da je nezmožnost uporabe poseg v lastninsko pravico, ki je najbolj temeljna premoženjska pravica. Eno od upravičenj je tudi uporaba, če je lastnik v tem delu prikrajšan, izkazana kršitev njegove pravice pa predstavlja ekonomsko prikrajšanje. Ekonomsko prikrajšanje se lahko ugotavlja na več načinov, eden izmed njih je tudi amortizacija, saj amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ), pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja, ta zmanjšana vrednost pa predstavlja škodo iz nasloba nemožnosti uporabe stvari.
Odlok o začasni prepovedi gibanja
Vlada RS je zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID – 19 izdala Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin. Odlok je začel veljati 30.03.2020.
Ne glede na to odlok dovoljuje dostop do:
-
Trgovin z živili
-
Trgovin s hrano za živali
-
Drogerij
-
Lekarn
-
Kmetijskih trgovin
-
Bencinskih črpalk
-
Bank in pošt
-
Dostavnih, čistilnih in higienskih storitev
-
Komunalnih storitev za upravljanje z odpadki
-
Avtomobilskih servisov
-
Vrtnarije, drevesnice in cvetličarne
-
Gradbenih del.
Odlok za vse, razen za izjeme, ki so posebej navedene, prepoveduje gibanje, dostop in zadrževanje na javnem kraju. Poleg tega posameznik v času razglašene epidemije COVID -19 ne sme zapuščati občine, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče. Če ima v eni občini prijavljeno stalno prebivališče, v drugi občina pa začasno prebivališče, je lahko nastanjen zgolj na enem izmed obeh. Prehajanje med obema prebivališčema ni dovoljeno. Prehod v občino, kjer posameznik nima prijavljenega prebivališča je dovoljen, v kolikor v kraju prebivališča posameznik nima dostopa do storitev, ki so navedene v predhodnem odstavku.
Praktični primeri so navedeni v nadaljevanju.
Ker se naši zavarovalci na nas obračajo z vprašanji glede omejitve gibanja, ki jo določa odlok, smo zbrali najpogostejša vprašanja in odgovore nanje.
Naš zavarovalec ima sodno odločbo, s katero je določeno, da ima pravico do stika z otrokom dvakrat na teden, pri čemer ima mati otroka prebivališče v drugi občini. Zanimalo ga je, če lahko prevzame otroka v drugi občini in ga pripelje v občino svojega prebivališča.
Odlok dopušča izjemo v 3. členu, kjer določa, da lahko državljani zapustijo občino, v kateri imajo prebivališče, za oskrbo in nego družinskih članov. To velja tudi za izvrševanje stikov.
Naš zavarovalec se je že v začetku marca preselil na svoj vikend, ker je želel biti čim bolj izoliran, ker je starejši in bi bila zanj okužba s COVID -19 lahko tudi usodna. Zanimalo ga je, če se mora sedaj vrniti v občino svojega prebivališča.
Zavarovalec lahko ostane na vikendu, mora pa si pri Upravni enoti urediti stalno ali začasno prebivališče. Ne sme pa npr. oditi v občino stalnega prebivališča in se nato vrniti.
Naš zavarovalec ima vinograd in vrt, ki se nahajata zunaj občine, kjer ima prebivališče. Zanimalo ga je, če gre lahko opraviti dela v vinogradu in na vrtu.
Odlok dovoljuje opravljanje kmetijskih dejavnosti tudi izven občine, kjer ima državljan prijavljeno stalno prebivališče. Zavarovalec gre torej lahko na svoj vrt in vinograd.
Naša zavarovalka se dnevno vozi na delo v občino, kjer nima prebivališča. Čeprav ima v občini svojega prebivališča na voljo trgovino in lekarno, jo je zanimalo, če lahko nakupe opravi tudi v občini, kamor se vozi na delo.
Nakupe lahko opravi tudi v občini, kamor se vozi na delo, saj je prihod na delo v občino, kjer nima prijavljenega prebivališča, dovoljen. Ker je v drugo občino prišla upravičeno, lahko tudi nakupe opravi v tej občini.
Zavarovalec bi se za vikend želel odmakniti iz mesta in se preseliti k staršem v drugo občino. Zanimalo ga je, če je to dovoljeno.
Če bi se k staršem ob vikendih preselil samo zato, da bi se odmaknil iz mesta, potem to ni dovoljeno. Lahko pa svojo pot k staršem opraviči tako, da se sklicuje na izjemo, ki je navedena v 3. členu Odloka. Če gre za vikend k staršem z namenom, da jim pomaga, ker sami težko skrbijo zase, potem je tak obisk staršev, ki živijo v drugi občini, dopusten.
Zavarovalca je zanimalo, če lahko dostopa do svoje trgovine s športno opremo in iz nje ureja vse potrebno za spletno prodajo.
Dostop do lastne trgovine je dovoljen, prepovedano je le sprejemanje strank v trgovini. Zavarovalec lahko vodi posel spletne trgovine tako, da je prisoten v svojem poslovnem prostoru.
Zavarovalca je zanimalo, če ga lahko policija kaznuje, če bo kršil odlok.
Policist kršitelja ne more kaznovati. Po Zakonu o nalezljivih boleznih, je za vodenje prekrškovnih postopkov pristojen Zdravstveni inšpektorat. Policist lahko kršitelja opozori, lahko pa odstopi predlog Zdravstvenemu inšpektoratu RS, ki pa ga lahko kaznuje.
Zavarovalca je zanimalo, kako lahko dokaže, da se pelje v službo, ki je izven kraja njegovega prebivališča.
Zavarovalcu smo svetovali, naj si v podjetju pridobi potrdilo, da res opravlja delo navedenem kraju, ki mora biti opremljeno z ustreznim žigom. Univerzalni obrazec namreč ne obstaja.
https://arag.si/arag-svetuje/odlok-o-zacasni-prepovedi-gibanja/
Upravna sodišča morajo odločati na glavnih obravnavah
Vrhovno sodišče je odločilo, da morajo Upravna sodišča odločati v upravnem sporu na glavnih obravnavah. Odločanje na nejavni seji je mogoče le v izjemnih okoliščinah.
Upravna sodišča so praviloma do sedaj sprejemala svoje odločitve brez izvedbe glavne obravnave, le na podlagi dokumentacije, brez zaslišanja strank.
Izvedba javne glavne obravnave pred sodiščem prve in edine stopnje, ki je pristojno za presojo tako dejanskih kot tudi pravnih vprašanj, praviloma vključuje pravico do izvedbe ustne obravnave. Pravica do galvne obravnave je tako človekova pravica iz 22. člena Ustave RS oziroma je namenjena zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (1. odstavek 6. člena EKČP).
Sodba Evropskega sodišča - Cimperšek proti Republiki Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Cimperšek proti Sloveniji sprejelo odločitev, da je Slovenija kršila pritožniku pravico do zaslišanja v postopku (6/1 člen EKČP) in pravico do svobode izražanja (10. člen EKČP). Zadeva se nanaša na zavrnitev pritožnikove prošnje za imenovanje za sodnega izvedenca na osnovi kriterija osebnostne primernosti.
Pritožnik je vložil pritožbo na podlagi pravice do zaslišanja pred prvostopenjskim sodiščem (6/1 člen EKČP) in pravice do svobode govora (10. člen EKČP). ESČP je pri ugotavljanju kršitve pravice do poštenega sojenja presojalo ali je pritožnik zaradi nezmožnosti zaslišanja utrpel večjo škodo. Pritožnikov namen v okviru postopka pred domačim sodiščem je bil, da s pričami v okviru zaslišanja dokaže, da je osebnostno primeren za sodnega izvedenca. ESČP ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do ustnega zaslišanja in s tem kršitev 6/1 člena EKČP. ESČP je v nadaljevanju ugotovilo, da je odločitev za pritožnikovo razrešitev temeljila na vsebini njegovega osebnega bloga in elektronske pošte, ki je povezana s pravico do svobode izražanja.
ESČP je odločilo, da mora Slovenija plačati pritožniku 15.600 evrov nepremoženjske škode in povrniti 2.812 evrov za stroške postopka.
Obvestilo za stranke
Odvetniška pisarna bo začela normalno delati in sprejemati stranke na posvete, ob predhodni najavi, od 1. junija 2020. Stranke pa prosimo, da se držijo vseh predpisanih ukrepov zaradi korona virusa.